Objavil Colaborama, dne 22. 02. 2017

Moderna znanost začenja spoznavati, da je svet živo omrežje

Ena Zemlja, Eno Človeštvo, Ena Prihodnost, je koncept, ki so ga skozi obdobja podajali pesniki, filozofi in duhovni učitelji. Ena njegovih najlepših oblik, se nahaja v slavnem govoru Poglavarja Seattle, ki je bil poglavar plemen Suquamish in Duwamish na območju današnjega Washingtona, na severo-zahodu ZDA:

To vemo:
vse stvari so povezane
kot kri
ki združi eno družino…
Karkoli doleti Zemljo,
doleti tudi sinove in hčere Zemlje.
Človek ni spletel mreže življenja;
on je samo ena izmed njenih niti.
Karkoli naredi mreži,
naredi tudi sebi. – Poglavar Seattle

Koncept povezanosti je v znanosti na široko sprejet. Slika Annije Veldre.

Mreža življenja

Ista ideja je osnovni princip Listine Zemlje, te pomembne deklaracije 16 temeljnih principov za gradnjo pravičnega, trajnostnega in mirnega sveta. Predgovor Listine Zemlje navaja:

Stojimo v kritičnem trenutku Zemljine zgodovine, v času, ko si človeštvo mora izbrati svojo prihodnost… Prepoznati moramo, da smo spričo čudovite raznolikosti kultur in življenjskih oblik ena človeška družina in ena zemeljska skupnost s skupno usodo. 

Častitljivi nazori mreže življenja in zemeljske skupnosti ali skupnosti življenja, so popolnoma v skladu z novim konceptom življenja, ki se je v znanosti pojavil v zadnjih 30 letih.

Mreža življenja pomeni, da smo vsi del ene zemeljske skupnosti.

Nov koncept

Sistemski pogled na življenje je novo razumevanje življenja na Zemlji, ki prihaja v ospredje sodobne znanosti. Vesolje ni več stroj, sestavljen iz elementarnih gradnikov, ampak koncept življenja, ki temelji na sistemskem mišljenju in na nekaterih novih zamislih in matematičnih tehnikah teorije kompleksnosti.

Prvikrat do sedaj nam omogoča integrirati biološke, kognitivne in sociološke dimenzije življenja. Odkrili smo, da je materialen svet omrežje neločljivih vzorcev razmerjih; da je celoten planet živ, samoregulativni sistem.

Pogled človeškega telesa kot stroja ter uma kot ločene entitete, je zamenjal pogled, ki ne vidi samo možganov, ampak tudi imunski sistem, tkiva in celó vsako celico kot živeč, kognitiven sistem.

Sistemski pogled na življenje integrira biološke, kognitivne in sociološke vidike.

Sistemski pogled          

Evolucije se ne smatra več kot tekmovalnega boja za obstoj, ampak bolj kot sodelujoči ples, v katerem sta kreativnost in nenehno pojavljanje novosti gonilni sili. Z novim poudarkom na kompleksnosti, omrežjih in vzorcih organiziranja, se počasi pojavlja nova znanost kvalitet.

To novo znanost imenujem ”sistemski pogled življenja”, ker vključuje nov način razmišljanja – razmišljanje v okviru razmerij, vzorcev in konteksta. V znanosti, je ta način razmišljanja znan kot ”sistemsko razmišljanje” ali ”sistematsko razmišljanje”. Razmišljanje v okviru razmerij je ključnega pomena za ekologijo, ker je ekologija – katere poimenovanje izhaja iz grškega izraza oikos, kar pomeni ”gospodinjstvo” – znanost razmerij med različnimi člani Zemeljskega Gospodinjstva.

Sistemsko razmišljanje vključuje opazovanje življenja v okviru razmerij, vzorcev in konteksta.

Živa omrežja

Eden najpomembnejših vpogledov sistemskega razumevanja življenja je priznavanje, da so omrežja osnovni vzorci organizacije vseh živih sistemov. Ekosisteme se razume kot omrežja hrane (t.j. omrežje organizmov); organizmi so omrežja celic, organov in organskih sistemov; in celice, so omrežja molekul.

Omrežje je vzorec, ki je skupen vsemu življenju. Kjerkoli vidimo življenje, vidimo omrežja. Seveda v osrčju spremembe paradigme iz mehanskega do sistemskega pogleda na življenje najdemo bistvene spremembe metafor: od pogleda na svet kot stroja, do razumevanja le-tega kot omrežja.

Podrobnejša preiskava teh živih omrežij je pokazala, da je njihova ključna lastnost samoproizvodnja. V celici, na primer, vse biološke strukture – proteine, encime, DNK, celične membrane itn. – celično omrežje nenehno proizvaja, popravlja in obnavlja. Podobno, na nivoju večceličnega organizma, se telesne celice ves čas obnavljajo in reciklirajo s strani metaboličnega omrežja organizma.

Omrežja so prepoznana kot osnovni vzorci organizacije vseh živih sistemov.

Proces komunikacije

Živa omrežja neprestano ustvarjajo ali ponovno ustvarjajo same sebe s pretvorbo ali menjavo svojih komponent. Na ta način so podvrženi nenehnim strukturnim spremembam, medtem ko istočasno ohranjajo svoje vzorce organizacije, podobnih mrežam. To sobivanje stabilnosti in spremembe, je zares ena izmed ključnih karakteristik življenja.

Vsaka komunikacija ustvari misli in pomen, ki dajejo pot nadaljnjim komunikacijam in tako celotno omrežje ustvari samega sebe.

Življenje se lahko tudi na družbenem področju razume v okvirju omrežij, ampak tu nimamo opravka s  kemičnimi procesi, temveč s procesi komuniciranja. Družbena omrežja, kot veste, so omrežja komunikacije. Tako kot biološka omrežja, so tudi družbena omrežja samo-proizvodna, vendar večinoma ustvarjajo nematerialne reči.

Družbena omrežja ustvarijo misli in pomen za ustvarjanje vzorcev komuniciranja.

Um in zavest

Eden najpomembnejših, najradikalnejših in najbolj filozofskih implikacij sistemskega pogleda na življenje, je nov koncept narave uma in zavesti, ki je končno nadomestil Descartesovo ločitev uma in materije, ki je na stoletja preganjala znanstvenike in filozofe.

V 17. stol., je René Descartes je utemeljil svoj pogled na osnovno delitev dveh neodvisnih kraljestev – uma, ki ga je imenoval ”misleča stvar” (res cogitans) in materije, ki jo je poimenoval ”podaljšana stvar” (res extensa).

Znanstveniki in filozofi so po sledeh Descartesa nadaljevali z nazorom uma kot neke neotipljive entitete in si niso mogli zamisliti, kako je ta ”misleča stvar” povezana s telesom. Odločilni napredek sistemskega pogleda na življenje je opuščanje Descartesovega stališča z obzirom uma kot ”stvari” in zavedanje, da um in zavest nista stvari, temveč procesa.

Um in zavest sta procesa in ne stvari.

Proces védenja

Nov koncept uma je v 60. letih 20. stol. razvil antropolog Gregory Bateson, ki je uporabil izraz ”mentalni proces” in prav tako ga je neodvisno razvil tudi biolog Humberto Maturana. Njun osrednji vpogled je identifikacija kognicije, procesa védenja s procesom življenja.

Kognicija, po navedbah Maturane, je aktivnost, ki sodeluje v samo-proizvodnji in samo-ohranjanju živih omrežij. Z drugimi besedami: kognicija je sam proces življenja. Samo-organizirajoča aktivnost živih sistemov, na vseh nivojih življenja, je mentalna aktivnost. Interakcije živega organizma – rastline, živali ali človeka – z okoljem, so kognitivne interakcije, tako sta življenje in kognicija neločljivo povezana.

Um – ali natančneje mentalna aktivnost – je neločljiv del materije na vseh nivojih življenja. Prvikrat v zgodovini imamo znanstveno teorijo, ki združuje um, materijo in življenje.

Sistemski pogled na življenje združuje um, materijo in življenje.

Sistemski problemski – sistemske rešitve

Rad bi poudaril, da moja sinteza sistemskega pogleda na življenje ni samo teorija, ampak ima tudi zelo konkretno uporabo. Sistemski pogled na življenje lahko uporabimo za spoprijemanje s problemi naše večplastne globalne krize.

Danes postaja vse bolj jasno, da se nobenega izmed teh problemov – energija, okolje, klimatske spremembe, ekonomska neenakost, nasilje in vojna – ne more razumeti vsakega posamezno. To so sistemski problemi, kar pomeni, da so vsi medsebojno povezani in medsebojno odvisni. Kot je papež Frančišek povedal v svoji izredni encikliki Laudato si’:

Našemu skupnemu domu grozi resno razdejanje… [To je] razvidno v večjih naravnih katastrofah, kot tudi v socialni in celo finančni krizi, saj se svetovnih problemov posamezno ne more analizirati ali razložiti… Ne more se jasneje poudariti, kako je vse med seboj povezano. 

Ti sistemski problemi potrebujejo ustrezne sistemske rešitve – rešitve, ki ne rešijo nobenega problema posamično, ampak se  z njimi spoprijemajo v kontekstu ostalih sorodnih problemov. Sistemske rešitve se potemtakem nagibajo k istočasnemu reševanju več problemov, saj imajo sistemski problemi škodljive posledice na več različnih področjih.

Globalni problemi niso izolirani in potrebujejo bolj sistematski pristop.

Za primer vzemimo poljedelstvo. Če bi se pomaknili iz našega kemijskega, široko-obsežnega industrijskega poljedelstva v organsko, trajnostno kmetovanje orientirano na skupnostih, bi to močno prispevalo k reševanju treh naših največjih problemov:

  • Močno bi se zmanjšala naša odvisnost od energije, ker bi sedaj za pridelavo in predelavo hrane uporabljali eno petino fosilnih goriv.
  • Zdrava, organsko pridelana hrana, bi izredno izboljšala javno zdravje, ker je veliko kroničnih boleznih – srčna obolenja, kapi, diabetes in tako naprej – povezanih z našo prehrano.
  • Organizirano kmetovanje bi pomembno prispevalo k ublažitvi klimatskih sprememb, ker bi organska zemlja bila bogata z ogljikom, kar pomeni, da bi vsrkavala CO2 iz atmosfere in ga zaklenila v organski materiji.

Spreminjanje enega globalnega problema ima vpliv na ostale sorodne probleme.

Kam sedaj

To je samo en primer sistemske rešitve. V zadnjih nekaj desetletjih so raziskovalne inštitucije in učilišča globalne civilne družbe po vsem svetu razvila in predložila na stotine takšnih sistemskih rešitev.

Preporod je bil zadnjih 50 let v ospredju dokumentiranja in razgovarjanja o teh rešitvah, njegov znak, pa je postala unikatna mešanica znanosti, umetnosti, filozofije, duhovnosti in aktivizma.

Napisal Fritjof Capra v soboto, 05. 02. 2017 

Vir: http://upliftconnect.com/science-of-connection/

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here