Objavil Edward Morgan, dne 08. 05. 2017

(Objavo na PFC (v angleščini) si lahko ogledate na: https://sl.prepareforchange.net/spiritual-lover-inner-silence/)

(Originalni članek (v angleščini) si lahko ogledate na:  http://themindunleashed.com/2017/03/spiritual-lover-inner-silence.html)

Svet okoli nas je preveč hrupen, neprestano nas obdaja šum civiliziranega sveta. Dandanes smo skoraj popolnoma pozabili, kakšno bi bilo tiho življenje v tem glasnem svetu. Kakšno skrivnost bi tišina lahko skrivala?

Skrivnost tišine postane za nas zanimiva takrat, ko postanemo duhovni iskalci. Od tistega trenutka dalje začnemo iskati bistvo življenja, želimo poiskati odgovor na vprašanje:

Kdo sem jaz in kakšno je moje poslanstvo na tej Zemlji?”

Najprej odgovor iščemo v zunanjem svetu. Skušamo najti idejo, ideologijo in se s tem identificiramo, da bi našli odgovore na vprašanja, ki nas prevzemajo in nam povzročajo tisti mučni občutek hrepenenja, ki nas je spodbudil poiskati odgovore.

Po veliko neuspelih poskusih se zavemo, da nam nobena ideja, ideologija, učitelj ali mojster, ne more podati zadovoljivega odgovora na ta vprašanja. Nato se ozremo navznoter in pričnemo iskati odgovore v nas samih.   

Oziranje navznoter potrebuje našo tišino in mirnost, zato od tistega trenutka dalje tišina za nas postane pomembna. Poiščemo si tihi kotiček, kjer lahko premišljujemo in meditiramo, brez da bi nas kdorkoli motil. Civilizacijo pustimo za seboj, odidemo v hribe, naravo ali samoto samostana.

Tu sprva verjamemo, da smo našli to, kar smo iskali, ker nas obdaja tišina narave ali tiho življenje zaprte skupnosti in tišina, ki smo jo našli, nam daje zadovoljstvo in srečo. Če lahko v tem mirnem okolju umirimo hrupen svet v naši glavi, lahko s pomočjo meditacije po določenem času sledi zunanja tišina. Umetna notranja tišina in začasna mirnost je rezultat dušenja mišljenja. Vendar ta tišina ni naša, ni del naše Duše.

To se spretno vidi z dejstvom, da ko se vrnemo v hrupno družbo in se obdamo z živahnim svetom velikega mesta, naša težko pridobljena mirnost v trenutku izgine, naša cenjena tišina izgine kot da sploh ne bi obstajala. Če imamo srečo, naš zunanji svet, ki nas obdaja, ostane tih, samo tišina naše meditacije se izgubi vsakokrat, ko naš um prične delovati in ko naše možgane preplavijo misli in čustva.

Vse to kaže, da je nekaj z nami narobe, popolnoma smo se motili ko smo mislili, da nas bo čarovnija tišine rešila nas samih. Problem je v tem, da smo gledali v napačno smer, ko smo mislili, da je tišina nekaj izven nas, nekaj kar lahko dosežemo z dušenjem našega uma.

Tišina je ena izmed lastnosti Čudeža, ki je naš lastni Jaz, Zavest. Potemtakem je nismo nikoli izgubili, ker ne moremo izgubiti tega, kar smo. Ponovno moramo najti naš notranji Jaz tako, da omogočimo Zavesti prebuditi se k sami sebi znotraj nas. 

Od tistega trenutka bo tišina vedno ostala z nami, ne bomo je več rabili iskati v zunanjem svetu ali si jo vsiliti z dušenjem našega toka misli. Zatem ne bomo nikoli izgubili naše notranje tišine, našega Jaza, ne glede na to, kje po svetu se nahajamo, četudi smo na najglasnejši železniški postaji.

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here